Družina v razvezi ali razpadu izvenzakonske skupnosti

“Na ločitev pogosto gledamo kot na osamljen dogodek, v resnici pa gre za dolg in razvlečen proces, zapleteno verigo dogodkov, ki odmevajo še veliko let.” (Charlish, 1998:25)
Razveza ne predstavlja samo fizične ločitve partnerja, ampak vključuje še druge oblike razvezovanja. Margaret Robinson (1991, v Kričaj Korelc, 2005: 381, 382) prikaže proces transformacije družine skozi 13 faz:
1. Priznanje zloma ali partnerstva,
2. Odločitev za ločitev ali razvezo,
3. Priprava in načrtovanje izida (sodelovanje, novi dogovori za prihodnost),
4. Ločitev (restrukturiranje partnerskega odnosa in krepitev sostarševskega odnosa),
5. Razveza – pravni proces,
6. Družina po razvezi,
7. Novi začetki (v primerih reorganizacije družine z novimi partnerji),
8. Napori asimilacije,
9. Osveščenost,
10. Restrukturiranje,
11. Akcija,
12. Integracija,
13. Odločitev za dvojedrno družino.

1. Priznanje zloma zakona ali partnerstva
Vključuje fazo odločanja, ali bosta partnerja nadaljevala razmerje in fazo sprejemanja končne odločitve. Razlogi za končno odločitev so večplastni. V primerih odločitve za razvezo je značilno, da je pobudnik pod večjim stresom še pred dejansko ločitvijo, medtem ko zakonec, ki je zavrnjen, doživlja stres bolj po ločitvi. Oba partnerja sta soočena s sprejemanjem lastnega deleža odgovornosti za razpad razmerja (Robinson, 1991: 70–73).
2. Odločitev za ločitev ali razvezo
Čustveni procesi potekajo kot spoznavanje enega ali obeh partnerjev, da nista sposobna razrešiti napetosti, da bi lahko nadaljevala zvezo. V večini primerov en partner bolj kot drugi želi ločitev, vendar ni nujno, da je on tisti, ki sproži postopek uradne razveze. Iniciatorji razvez izbirajo različne strategije za končanje razmerja. Nekateri se vedejo provokativno, nekateri prelagajo odgovornost na drugega partnerja, nekateri sabotirajo odnose. Ne glede na iniciatorja, ponavadi oba doživljata razočaranje in sram, da je njun zakon razpadel (Robinson, 1991: 73–75).
3. Priprava in načrtovanje izida
Čustveni procesi med partnerjema potekajo kot prizadevanje, da bi zmogla deliti odgovornost in sodelovati pri iskanju rešitev za vsa pomembna vprašanja. Za otroke je pomembno, da sta starša kooperativna. Velik pomen je tudi izbor načina, kako povesta novice o ločitvi ter ostalih odločitvah otrokom in tudi širši skupnosti. Otroci opazijo težave staršev, mnogokrat so priča prepirom, pogovorom, odsotnosti enega od staršev in to obdobje je stresno. V tej fazi potekajo tudi razgovori v zvezi z vzgojo in nego otrok, višine preživnine ter določanje stikov (Robinson, 1991: 79–81).
4. Ločitev
To je faza, v kateri se eden od partnerjev odseli. Nekateri na svoje, nekateri k svojim staršem, nekateri že skupaj z novim partnerjem. Pomembno je, da se otrokom pove, kam se seli odhajajoči starš. Mlajšim otrokom pomaga, če si ogledajo novo bivališče starša in si tako ustvarijo podobo, kako in kje bo njihov starš zdaj živel. Pomembno je, da starša spodbujata in podpirata otrokovo navezanost na drugega roditelja in krepita sostarševski odnos. To je eno najzahtevnejših obdobij v ločitvenih postopkih. Odnos med otrokom in odseljenim staršem se zgradi na novo. Otroci ločenih staršev si morajo ustvariti svoj smisel oziroma predstavo o ločitvi ter o vsem, kar ob tem doživljajo. Ob ločitvi so neizogibna tudi čustva žalovanja. Kvaliteta odnosa med staršema je najvplivnejši dejavnik otrokovega razvoja v prihodnosti (Robinson, 1991: 83–87).
5. Razveza; pravni proces
Čustveni procesi so usmerjeni v razreševanje bolečine, jeze, grenkobe, odpovedi fantaziji, da se družina ponovno združi. Pomembno je, kako se preverjajo odločitve o razvezi na pravnem, finančnem, psihičnem in starševskem področju ter v skupnosti in kako ostati povezan z razširjeno družino in drugimi v skupnosti.
S pravno formalno razvezo zakonca prenehata biti mož in žena, še vedno pa imata doživljenjsko vlogo starša. Pravno formalno se uredi tudi skrb za nego in vzgojo otroka, višina preživnine in določijo se stiki z drugim staršem. V postopkih lahko tudi otroci izrazijo svoje želje glede stikov z obema staršema (Robinson, 1991: 94–96).
6. Družina po razvezi
Pomembno je, da starši otrokom pojasnijo, da so se razvezali starši, ne pa tudi otrok in starš, ki se odseli. Fleksibilni odnosi omogočajo, da stiki potekajo redno in brez oziroma s čimmanj konfliktov. V tej fazi je značilno prestrukturiranje, organizacija in vodenje dveh ločenih enostarševskih gospodinjstev ter vzpostavljanje nove socialne mreže, kjer je navzoč lahko že nov partner. V tej fazi ljudje rabijo največ podpore. Partnerja si morata priznati, da si lahko drugi partner ustvari novo družino, da pa ostajata starša. Pri obeh partnerjih poteka ponovna stabilizacija novega avtonomnega življenja (Robinson, 1991: 101–103).
7. Novi začetki
Čustveni procesi v tej fazi potekajo v soočanju in prepoznavanju potrebe po sostarševstvu v času, ko še teče čustveno ločevanje, soočanju z miti in fantazijami o mačehah, očimih in pastorkah ter spoznanju, da je odnos starši – otroci pred novim partnerskim odnosom. Novi začetki, novo partnerstvo pomenijo novo izkušnjo za vse člane razpadle družine in tudi na novo nastajajoče družine (Robinson, 1991: 127–129).
8. Napori asimilacije
V tej fazi je potrebno veliko sočutja. Starš mora dopustiti dovolj prostora in časa za razvoj odnosa med adoptivnim staršem in otrokom. Pomembno je, da novi člani družine sami oblikujejo odnos s člani, ki so sestavljali “staro” družino. Vzpostavljanje vezi terja čas. Posamezni člani lahko doživljajo žalost in ljubosumje. (Robinson, 1991: 130–133).
9. Ozaveščenost
Čustveni procesi potekajo v smeri ponovne potrditve mej med generacijami in meje med gospodinjstvi, kakor tudi v novi družini. Potrebno je priznanje biološkim staršem, da imajo ključno pozicijo in avtoriteto in hkrati priznati novo zvezo (poroko) in omogočiti prostor za očima oziroma mačeho (Robinson, 1991: 134–135).
10. Restrukturiranje
Čustveni procesi potekajo v preoblikovani razširjeni družini v smislu sprejemanja potrebnih sprememb. Mnogokrat adoptivni starši prehitro prevzamejo vzgojne izzive, na primer očim prehitro prične vzpostavljati red in disciplino, mačehe se včasih preveč in prehitro trudijo vzpostaviti negujoč odnos s pastorko/m in se po neuspelem poizkusu obtožujejo ali celo postanejo depresivne. Dobro je tudi, da starš in otrok nekaj časa preživita sama in prav tako, da ima adoptivni starš možnost preživeti nekaj časa sam z otrokom. V tem procesu postavljanja nove družine pride v razširjeni družini do nekakšnega boja za moč. Potrebno je opredeliti odgovornost za sprejemanje odločitev, oblikovati in uveljaviti pravila o skupnem življenju, nesporazumih, izražanje čustev in delitev dela ter ostala pravila obnašanja. To je obdobje, ki vključuje ubesedenje težav znotraj novo nastale družine in tudi s “prejšnjo” družino, ter tudi načine razreševanja. (Robinson, 1991: 138–139)
11. Akcija
Čustveni procesi potekajo v smeri sodelovanja pri ustvarjanju novih pravil, ritualov in mej, ki se jih dosega preko pogajanj v celotni družinski mreži. Tako kot ima svoja pravila novo nastala družina, je potrebno upoštevati ter spoštovati tudi pravila, rituale in meje v celotni razširjeni družini. Otroci razvijejo in čutijo lojalnost do obeh družin in kritiziranje drugega biološkega starša ali njegovega partnerja je za otroka boleče. Mnogokrat so otrokom razlike med domovoma všeč, včasih pa se v eni družini upirajo ravno razlikam (Robinson, 1991: 142).
12. Integracija
Čustveni procesi potekajo v kontaktu in intimnosti v dopolnjeni družini. Pomembno je, da očim oziroma mačeha dosežeta takšno vlogo, da nista niti tekmovalna niti nista ogrožena in sta sprejeta v reorganizirani in razširjeni družinski mreži. Pogosto je adoptivni starš v pomoč in podporo tako svojemu partnerju kot pastorku v vseh izzivih. Lahko se znajde kdaj tudi v vlogi mediatorja ravno med staršem in otrokom. Otrok oziroma mladostnik se v dvojedrni družini uči različnih modelov partnerstva in starševstva (Robinson, 1991: 145–147).
13. Odločitev za dvojedrno družino
Vzajemno spoštovanje in sprejemanje med dvojedrnima družinama je zadnja faza reorganizacije družin in življenja v njih. V tej fazi so dovoljene in sprejete tudi spremembe v stikih ali celo vzgoje in nege otroka. Otroci dosežejo fazo mladega odraslega. Vsaka družina znotraj življenjskega procesa najde svoj prostor za ritual povezane s prazniki. Nekatere dvojedrne družine dosežejo celo stanje solidarnosti in skupaj praznujejo praznike in posebne dogodke kot so obhajilo, valeta, maturantski ples itd. (Robinson, 1991: 148).

Anja Kurent, spec.psihoterapije