O meni

»Kako je lahko še bolje kot to?«
  se vprašam neštetokrat in dopuščam možnostim, priložnostim, lepotam življenja, da do mene prihajajo lahkotno, da jih sprejemam z radostjo in da moje življenje postaja vse bolj veličastno. Včasih ni bilo tako. Včasih zjutraj nisem hotela vstati. Včasih sem se spraševala, zakaj, in nisem dobila odgovorov. Veliko sem naredila v teh letih.
Vedno sem se gnala po nekaj več, iskala nekaj več. Želela nekaj več. Tako sem po gimnaziji, naredila še srednjo šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, pa tudi študij grafičnega oblikovanja, itd. Zaradi pomanjkanja samozavesti in predvsem zaradi mojega perfekcionizma nikoli ni bilo dovolj. Dokler ni telo reklo dovolj je. Diagnosticirali so mi bolezen. Mislila sem, da je konec vsega. Sledilo je eno leto tavanja in iskanja sebe. Počasi potihoma, nisem videla več smisla v življenju. Vse je bilo brez veze, brez smisla.
Čez leta dela na sebi, sem se na žalost spomnila le občasno, ko se je hotela neslišno splaziti skozi režo okna. A sem okno takrat na stežaj odprla in jo odpravila, sama pa vdihnila sveži zrak in z njim lepe stvari. Veliko knjig sem do tedaj prebrala. Gibanje je postalo nazaj del mojega vsakdana. Zapravila lepo število plač za delavnice osebne rasti, plesa, dihanja, meditacij, najrazličnejših terapij. Kristali. Reiki. Refleksoterapija. Angelska terapija. Čuječnost. Dihanje. Post. Ufff, koliko vsega. Tako je potekala moja pot raziskovanja in učenja različnih naravnih in energijskih pristopov do boljšega počutja. Čeprav sem bila velikokrat zelo na tleh sem se trudila, da drugi ne bi vedeli, ne bi opazili, saj to za družbo ne bi bilo sprejemljivo. Mi smo vedno dobro. Še več kot dobro. Moje življenje mora navzven izgledati dobro. Pa tudi če se navznoter še tako trudim. Svoji družini in njenim načelom, skoraj popolnega navzven, stojim ob strani. Zdaj vem, zakaj – ker sem se sicer bala, da bi se vse porušilo. In takrat si tega nisem mogla privoščiti. Nisem bila dovolj močna.

Potem sem upala pokazati tudi žalost, nemoč.
Pa vseeno – bolj kot sem delala na sebi, bolj sem bila jaz. Bolj sem štrlela ven, izstopala. Bolj sem znala pokazati žalost, brezup, utrujenost, skrite kotičke v meni. O njih sem začela govoriti, ko sem se že rešila blata, v katerega sem se ugrezala. Povedala sem, ker se mi je zdelo prav, da delim. Ker sem vedela, da se to ni dogajalo samo meni. Da je takšnih zgodb po Sloveniji še veliko. In da lahko pomagam, če se še kdo znajde v podobni situaciji. In naj poudarim, da mi ni žal za nobeno delavnico, srečanje, terapijo. Vsak evro, ki sem ga vložila za to, da sem prišla bliže sebi, se je spremenil v diamant, ki zasveti v meni, ko postane preveč temno. Ki se spremeni v močno zdravilo, ko preveč boli. Prav vsaka stvar mi je pomagala na poti k sebi. Naključij ni. A pot ni bila lahka, saj sem dolga leta upala hoditi le po tisti, po kateri hodi večina ljudi – daleč od sebe, daleč od svojega srca, daleč od svoje luči, iskrice, daleč od nežnega klica duše. Zato sem še vedno vsako jutro težko vstala. Ne z radostjo, temveč z žalostjo ali s strahom, kaj bo prinesel novi dan.

Nekatere stvari, ljudje in dogodki so se v življenju preprosto morali zgoditi, da sem se prebudila
in videla stvari, ki jih prej nisem, jih ozavestila, spremenila.

Mislila sem, da moram za osebno rast in zdravje trpeti.
Ko sem spet iskala nekaj, nekaj, kar mi bo pomagalo, novo orodje, novo prakso, so do mene prišle zanimive delavnice in knjige. Tudi tiste, ki so nastale na podlagi Access Consciousnessa. Zelo hitro sem pristala na terapiji pri Ani in Maši – Access Barsih (ki sem jih sicer bežno poznala že od prej, a verjetno takrat še nisem bila pripravljena sprejeti lahkotnosti in radosti in veličastnosti življenja ter obilja sveže energije, pred tem sem še vedno brskala po drobovju težav in je predvsem … smrdelo od vsega »dreka«, ki sem ga vlekla na dan). Ampak, saj vemo, ko je učenec pripravljen se pojavi učitelj. Ko sem začutila lahkotnost, velikanski pljusk sveže energije, igrivosti in veselja ob delu na sebi, tudi Aninega facilitiranja po metodi Access Consciousness, sem zelo hitro pristala na prvi delavnici Access Barsov pri Maši. Orodja so se mi zdela tako preprosta, po vsem, kar sem preizkusila, po vsem, ob čemer sem se tako trudila, se odrekala. Kljub preprostosti so bila izjemno močna. Ne vem, ali zato, ker sem že prej naredila tako veliko in sem bila pripravljena pogledati resnici v oči ali zato, ker je vse v življenju zares zelo preprosto, lahkotno. Sploh pa resnica. In do svoje resnice res ni težko priti, ko enkrat prisluhneš telesu. Ker telo ne laže. Vprašam ga le: »Telo, ti je ob misli na to lahkotno ali težko?« in dobim odgovor. Vedno prej sem mislila, da moram vse doseči tako, da se izjemno trudim, da je težko. Da moram popiti grenki smuti iz zelene, ob katerem moram zamašiti nos, da ga lahko popijem, da bo moje telo močno in zdravo … Access me spodbuja k poslušanju sebe in k igri. K dejavnosti, a ne dejavnosti na silo. K radostnemu iskanju svoje resnice in k ljubečemu plesu s svojim bitjem. Spodbuja me k smehu, veselju, kreaciji, k veliko kreacije, ves čas me veselo opominja na to, da vse, kar se mi dogaja, izbiram, kreiram sama. In da lahko v vsakem trenutku izberem in naredim drugače.

In nato sem ugotovila, da je smisel v lahkotnosti, sprejemanju, ne pa v siljenju v nekaj, kar mi ne ustreza – samo zato, ker nekdo »ve bolje od mene«.
Še vedno sem iskalka resnice. Do konca življenja bom. Iskala resnico, lepoto, širila zavest. A odslej to delam radostno in z veseljem in predvsem poslušam – sebe. Ker jaz najbolj vem, kaj je zame prav. Vsak ima svoj prav, moja resnica je lahko različna kakor tvoja resnica, ampak vse je prav in vse je lahko tudi narobe. Kot bi pri Access Consciousnessu dejali nič ni tako kot se prikazuje in vse je tako kot se prikazuje. Če je moja intuicija pretiha, da bi jo slišala, si pomagam z Accessovimi vprašanji, ki me zelo hitro pripeljejo do moje resnice. Nič več si ne odtegujem, temveč dodajam. Ker je življenje obilje. In zabava. Več kot se zabavam, lepše se imam, sem na višjih vibracijah in zato vedno bolj živim sebe, torej sprejemam vedno več pravih odločitev zase. Za to res ni potrebna teža, so pa potrebni močna volja, velika želja in pogum. Za njimi pride moč, veliko moči, da lahko naredim, kar začutim, da je prav. Ko začnem udejanjati želeno, ko grem čez cono udobja in varnosti, ko začnem ustvarjati lepšo sekundo, minuto, uro, dan, leto … zase in za vse okrog mene, se mi široko nasmehne radost.
In kaj vse je še mogoče? <3

V življenju sem počela in doživela marsikaj, naredila tudi veliko neumnosti, a vse to so moje izkušnje, ki mi omogočajo, da gledam na svet iz različnih zornih kotov in postajam vsak dan boljša različica sebe.
Moje življenje je obogateno s številnimi (pre)izkušnjami, katere lahko zdaj uporabim za pomoč ljudem.

Hvala, Življenje, da si. <3 In hvala življenje, da sem. <3 Hvala tudi, da sem odkrila, da lahkotnost ne pomeni brezbrižnosti. <3
Hvala za vsa spoznanja, na katera sem naletela na tem življenjskem potovanju. Hvala za notranji mir.
Hvala tudi, da si tukaj ti, ker me bereš. Ker ti ni vseeno. <3 Ker želiš živeti lepše, lahkotneje, bolj radostno in veličastno. Ker zmoreš prisluhniti svoji duši, ki ti šepeta, da ti to pripada. <3
Če želiš z mano odkrivati svoj svet skozi terapije me pokliči ali mi piši. Vesela te bom. <3